Odlagališča odpadkov v Ljubljani

Vse dosedanje študije o divjih odlagališč odpadkov na Ljubljanskem polju, Iškem vršaju in območjih lokalnih vodnih virov v Mestni občini Ljubljana so pokazale, da je na območjih z viri pitne vode prisotna velika količina odpadkov. Veliko nevarnost za pitno vodo predstavljajo divja odlagališča odpadkov, zlasti tista na območjih, kjer je tok podtalnice usmerjen k vodarnam in kjer predvsem Sava in Iška vtekata v podtalnico. Plitva raven gladine podtalnice in številne gramoznice še povečujejo ranljivost okolja.

Na divjih odlagališčih odpadkov končajo najrazličnejši odsluženi predmeti.

Objekti popisa na terenu. (slika v višji ločljivosti)

Popis smo izvedli s pomočjo dlančnikov, ki so nam jih prijazno posodili v podjetju Harpha Sea, kjer so poskrbeli tudi za terenskemu delu in dlančniku prilagojene računalniške programe (GIS-programe).

Na obravnavanih vodovarstvenih območjih oziroma varstvenih pasovih virov pitne vode smo našli in preučili kar 1586 divjih odlagališč odpadkov, od tega na Ljubljanskem polju 1445, na Iškem vršaju 104 in na območjih lokalnih vodnih virov še 37. Njihova skupna površina je 128.056 m2, prostornina pa 220.071 m3. Povprečno odlagališče meri 80,7 m2  in ima 138,8 m3 odpadnega materiala. Med posameznimi obravnavanimi območji so precejšnje razlike, še zlasti izrazite na območjih lokalnih vodnih virov, kjer so odlagališča najmanjša po povprečni površini (47,5 m2) in največja po povprečni prostornini (185,1 m3). Na celotnem pregledanem območju smo evidentirali še 100 gramoznic, 58 obvestilnih tabel in 57 ovir.

Sestava odpadkov na divjih odlagališčih odpadkov. (slika v višji ločljivosti)

Dve tretjini (66,7 %) odpadkov je gradbenega izvora, z 18,7 % pa jim sledijo primarni odpadki. Komunalnih odpadkov je 11,2 %, industrijskih 2,2 %, medtem ko je delež odpadkov iz zdravstvene in veterinarske dejavnosti zanemarljiv, vsega 0,2 %. Med vsemi odpadki je nevarnih 29.799 m3 ali dobra sedmina (13,5 %). Med njimi je več kot osem desetin (84,6 %) gradbenih in malo manj kot desetina (9,9 %) industrijskih odpadkov.

Več kot tretjina (35,6 %) odlagališč je še vedno polno aktivnih, malo manj kot tretjina pa jih spada med delno aktivna in neaktivna, kar kaže na še vedno zelo dejavno dovažanje odpadnega materiala.

Kritino, ki vsebuje azbest, uvrščamo med nevarne odpadke.

Ogled odpadkov in analize odvzetih vzorcev kažejo, da nevarnih snovi ni veliko, čeprav predstavljajo določeno grožnjo za podtalnico, predvsem v smislu njenega onesnaževanja z organskimi snovmi. Na podlagi rezultatov monitoringa podtalnice lahko sklepamo, da iz divjih odlagališč odpadkov ne prihaja do merljivega izpiranja nevarnih snovi. Ta spoznanja so dober pokazatelj, da bi lahko izvedli enostavno in cenovno sprejemljivo sanacijo degradiranih območij in prostoru dali novo, kakovostnejšo vrednost.

Prednostna sanacija divjih odlagališč odpadkov. (slika v višji ločljivosti)

Sčasoma bo treba sanirati vsa divja odlagališča odpadkov, vendar je zaradi velike količine odpadkov nerealno pričakovati, da bi to lahko naredili naenkrat. Na podlagi ocen štirih vsebinskih sklopov (ranljivost območja, stopnja obremenjevanja, estetski vidik obremenjevanja in terenska presoja možne sanacije) smo določili prednostni vrstni red sanacije. 77 divjih odlagališč je razvrščenih v prvi prednostni razred, 260 v drugi, 537 v tretji, 521 v četrti in 189 v zadnji, peti razred.

Marsikje že preproste ovire preprečijo divje odlaganje odpadkov.

Za več informacij si oglejte monografijo Divja odlagališča odpadkov na območju Ljubljane.