Integralna čezmejna zaščita Natura 2000 rastlinskih vrst in habitatov

Globalna biotska raznovrstnost doživljala naravne, relativno počasne, včasih pa tudi nenadne, vzpone in padce, ki so bili lahko posledica podnebnih sprememb ali kataklizmičnih dogodkov. Empirični dokazi kažejo, da je od antropocena naprej eden glavnih dejavnikov, ki oblikujejo globalne in lokalne vzorce biotske raznovrstnosti, človek. Njegov vpliv je lahko posreden (preko vpliva na spremembe globalnega ali regionalnega podnebja), ali neposreden, preko ogrožanja organizmov in njihovih habitatov. Vrste, ki živijo na območjih izrazitih ekoloških gradientov v razgibanem kraškem reliefu, so še posebej občutljive na podnebne spremembe.
Številne študije so na primer pokazale, da se zgornja gozdna meja premika na višje nadmorske višine, kar pomeni, da postajajo organizmi in njihovi habitati nad gozdno mejo vse bolj ogroženi. Medtem ko so bili modeli izgube habitatov in vrst zaradi premika zgornje gozdne meje že razviti, pa modelov, ki bi obravnavali problematiko spuščanja naravne spodnje gozdne meje, še ni; še posebej pa ne za čezmejno programsko območje (ČPO), na katerem se v kotanjah visokega krasa pojavljata temperaturna in vegetacijska inverzija. Habitat, ki se nahaja pod spodnjo gozdno mejo, predstavlja edinstvene ostanke nekdanje ledenodobne vegetacije, danes obdane z gostimi gozdovi. Takšna habitate naseljuje tudi dinarska smiljka, vrsta, ki spada pod okrilje Nature 2000 (N2K) in ki je fragmentarno razširjena vzdolž Dinaridov. Slovensko populacijo, omejeno na eno samo kraško kotanjo, sestavlja le približno 20 osebkov in je na robu izumrtja.
Aktivni varstveni ukrepi, ki vključujejo shranjevanje semen, kartiranje habitatov oziroma identifikacijo potencialnih habitatov, vzgojo sadik iz semen ustrezne izvorne populacije, krepitev populacij in translokacij na območje Slovenije in Hrvaške, so nujno potrebni za zagotovitev dolgoročnega preživetja vrste na ČPO in morajo biti načrtovani in usklajeni na čezmejnem nivoju. Podobni ukrepi so potrebni tudi za Scopolijev repnjak, prav tako vrsto N2K, ki se pojavlja v podobnih habitatih. Nepoznavanje njene biologije in populacijske genetike predstavljajo izziv pri spremljanju stanja na obeh straneh meje. Za obe vrsti bodo izvedeni nekateri varstveni ukrepi, predlagane pa bodo tudi smernice za skupne čezmejne načrte upravljanja.

Vzhodna submediteranska suha travišča, razvita na kraškem terenu, spadajo med vrstno bogatejša habitatna območja ČPO in predstavljajo dragoceno naravno in kulturno dediščino. Največjo neposredno grožnjo njihovemu obstoju predstavlja opuščanje tradicionalne kmetijske rabe, fragmentacija in zaraščanje. Še posebej ogrožena vrsta je raznolistna mačina, prednostna vrsta N2K, ki ima na ČPO le nekaj populacij. Za to vrsto je nujno izvajanje aktivnih in-situ in ex-situ varstvenih ukrepov, ki vključujejo trajno shranjevanje semen, molekularno genotipizacijo populacij, iskanje ustreznih populacij za translokacije, modeliranje, obnovo habitatov ter razvoje skupnih čezmejnih načrtov upravljanja. V okviru projekta bodo izvedeni pilotni ukrepi za izboljšanje habitatov za to vrsto ter renaturacija popolnoma uničenih suhih travnikov. Prav tako bodo semena N2K rastlinskih vrst suhih travišč ČPO trajno shranjena v novem sistemu čezmejne mreže semenarskih bank.

Na podlagi aktivnih varstvenih ukrepov, ki bodo izvedeni na terenu in ki temeljijo na poznavanju današnje razširjenosti vrst in razumevanju vpliva podnebnih sprememb v prihodnosti, na podlagi poznavanja biologije, populacijske genetike in reprodukcijskega stanja populacij, bomo v okviru predlaganega projekta pripravili strategijo varstva omenjenih treh N2K vrst na čezmejnem območju. Strategija bo razvita v sodelovanju z deležniki in uporabniki prostora ter z zainteresirano javnostjo. Prispevala bo k izboljšanemu načrtovanju varovanja vrst na ČPO, saj bo ponudila protokole za vključevanje pomembnih spoznanj, pa tudi načrtovanje in izvajanje zaščite ter spremljanje stanja na čezmejnem območju ter protokole za celostno vključevanje ukrepov aktivne zaščite.

Problematiko varovanja in spremljanja stanja N2K vrst je treba izvajati čezmejno v sodelovanju slovenskih in hrvaških organov, saj gre za edinstvene populacije na edinstvenem in specifičnem biogeografskem območju, ki ga je treba enako upravljati. Trenutno na ČPO čezmejni načrti upravljanja, ki temeljijo na poznavanju biologije vrst in pričakovanih podnebnih spremembah v prihodnosti, še niso razviti.