Novo Velenje je raslo (tudi) na pogoriščih starega
Projekt Svetla prihodnost za črna mesta si prizadeva prepoznati prednosti, ki lahko postanejo gonilo novega razvoja za mala industrijska mesta. V preteklosti so takšnim mestom dodajali izrazito negativne pridevnike, kot so depresivna, nerazvita, neperspektivna. V okviru projekta Svetla prihodnost za črna mesta, katerega vodilni partner je Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa si bodo raziskovalci prizadevali zaznati družbene in morebitne institucionalne inovacije, ki bi lahko prispevale k izboljšanju kakovosti življenja in so posebej prikrojene potrebam malih industrijskih mest. V Sloveniji so kot primer takega mesta izbrali Velenje, v projekt pa so vključena še štiri druga iz Finske, Nizozemske, Romunije in Združenega kraljestva. Pod okriljem projekta Svetla prihodnost za črna mesta, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, začenjamo objavljati serijo blogov izpod peresa dveh prebivalcev (širšega območja) Velenja, Petra Rezmana in Bojane Špegel. Njuna razmišljanja vam bomo v naslednjih šestih mesecih ponudili v branje enkrat na mesec.
*
Bojana Špegel (1965) izhaja iz družine, katere velenjske korenine segajo daleč v preteklost. Že od otroštva je bila aktivna na več področjih družbenega življenja, najbližje sta ji kultura in alternativna glasba. Vodi pogovorne večere, sodeluje pri velenjskem Pikinem festivalu, je soavtorica monografije Zgodbe Velenja, v kateri je raziskala zgodovino elektronske glasbe v Šaleški dolini ... Z možem, multimedijskim umetnikom Stanetom Špeglom, sta pripravila več kulturnih projektov in proslav, med drugim tudi osrednjo ob 50-letnici mesta Velenja. Za multimedijski projekt Odsevi in odmevi sta prejela tudi državno priznanje Gospodarske zbornice Slovenije za inovativno povezovanje kulturne dediščine, gospodarstva in umetnosti. Sociologinja po izobrazbi je skoraj 27 let delala kot novinarka pri dveh lokalnih medijih, tedniku Naš čas in Radiu Velenje. 1. marca letos je postala sekretarka Medobčinske zveze prijateljev mladine Velenje, kjer je bila prej dolgoletna prostovoljka.
Bojana Špegel (Foto Stane Špegel)
Novo Velenje je raslo (tudi) na pogoriščih starega
Ko sem letos opazovala tri pustne vozove, ki so jih postavili v enem najstarejših zaselkov Velenja, pod Šaleškim gradom, po katerem je dolina dobila ime, so me preplavili spomini. Včasih, ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so jih postavljali pri nas doma. Februar je bil zato v mojem zgodnjem otroštvu vedno vesel mesec, poln smeha in zabavnih dogodkov. Naš sosed v Stari vasi, še enem od prvih zaselkov v mestu Velenje, je bil namreč Miha Valenci. Mož je imel res smisel za humor. Nikoli ne bom pozabila, ko je ob 1. aprilu, dnevu šaljivcev in lažnivcev, vsem hišam v Stari vasi poslal dopis, da bodo zamenjali hišne številke. Stare pa da naj prinesejo ob točno določeni uri pred velenjski gasilski dom. Urno je hišno številko odstranil tudi moj oče. Postavil se je v dolgo vrsto sosedov in čakal na novo. Smeha ob spoznanju, kako jih je Miha spet »vrgel na šajbo«, je bilo veliko, saj ni bilo prvič. In tudi zadnjič ne.
Pustni karneval v Velenju, 1969 (Foto Ljuban Naraks/ Arhiv Muzeja Velenje)
Še danes slišim gromek očetov smeh, pa čeprav ga že dve desetletji ni več med nami. Odmeval je tudi, ko so na naši kmetiji, eni najstarejših v dolini, vsako leto pod vodstvom sosedovega Miha postavljali takrat znameniti velenjski pustni karneval. Ja, moj oče Tone je bil prav tako za hece. A le do dne, ko smo se sredi noči zbudili zaradi ognja, ki je zajel gospodarsko poslopje naše kmetije. Bilo mi je le 7 let, pa se še danes spomnim, kako je mama zmočila veliko odejo, ki jo je oče poveznil čez glavo, ko je premagoval ognjene zublje in iz »štale« vlekel prestrašeno kobilo Šargo, za njo pa še nič manj prestrašene krave. Mama je jokala, jaz sem se ob silni vročini in ognju, ki je švigal tudi proti hiši, ki ni bila daleč od »marofa«, vsa tresla. Očetu so kmalu na pomoč priskočili gasilci, ki so z vodo krotili ogenj. A je ta vseeno uničil vse. Spomnim se, da je jutro po tej grozni noči prineslo vonj po zažganem in veliko žalost na obrazu mojega očeta in njegove mame, babice Angele. In spomnim se pogovorov v veliki kmečki kuhinji, kjer sva z bratom Tonijem ležala na krušni peči in poslušala pogovor domačih s sosedi. Eno leto prej je zagorelo pri Gorjanovih, naših prvih sosedih. Sedaj pri nas, pri Lemplovih, kot so domačiji rekli domačini. Nisem razumela, zakaj, razumela pa sem, da so vsi v en glas bili prepričani, da sta bila oba požara podtaknjena. In da moj oče gospodarskega poslopja ni imel zavarovanega.
Velenje okrog leta 1930 (Arhiv Muzeja Velenje)
Tudi pri Gorjanovih je bilo tako. Oboji smo nove »marofe« postavili tudi s pomočjo sosedov in sorodnikov, z velikim odrekanjem. Pa je le kakšno leto zatem zagorelo še enkrat. Najprej pri njih, potem še pri nas. Potem je oče podpisal, da občini proda več kot sto let staro kmetijo, kar so storili tudi Gorjanovi. Naš edini greh je bil, da smo živeli na drugi strani Koroške ceste, ki je vodila v Staro vas. In prav na tem delu, pod velenjskim Sončnim parkom, si je takratna oblast z Nestlom Žgankom na čelu zaželela zgraditi novo mestno središče. Pozneje si je sicer premislila, na mestu naše kmetije so zrasli novi bloki, mestno središče pa smo dobili ob reki Paki, veliko nižje od Stare vasi. Vem pa, da sem že kot otrok spoznala, da vse, kar se imenuje »staro«, ni bilo tako navdušeno nad hitro rastjo novega mesta Velenje. Tisti, ki so v mesto, socialistični čudež, prihajali iz vseh vetrov nekdanje Jugoslavije, so ga tako tudi doživljali, domačini pač ne. Rdečega kralja, kot so imenovali Nestla Žganka, niso imeli radi. Babica mi je, ko smo že živeli v veliki novi hiši nad Sončnim parkom, večkrat rekla: »Velenje je rastlo na lažeh in požarih.« Novo je ni prepričalo, do smrti je pogrešala Lemplovo kmetijo. Tudi očeta je zlomilo. Kmalu je začel bolehati. Tik preden je umrl, mi je povedal, da ve, kdo je podtikal požare, ki nikoli niso bili raziskani. Bil naj bi celo naš sorodnik.
Velenje okrog leta 1962 (natisnilo podjetje Fotolik Celje/ Arhiv Muzeja Velenje)
Pa vendar je bilo življenje v Velenju zame od nekdaj lepo. Lemplova kmetija je bila blizu železniške postaje, kjer se je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja veliko dogajalo. Vedno jo povežem z lubenicami. K nam je namreč v sezoni teh sladkih buč vsako leto pripotoval Srb Gavrilo, ki je ob postaji dolga leta lubenice prodajal Velenjčanom. V mestu je bila to takrat edina tržnica, pa še ta je delovala le občasno. Lubenice je pripeljal z vlakom, hranil pa jih je v naši kleti. Lahko smo jih jedli, kolikor smo hoteli. V času, ko jih v trgovinah še niso prodajali, je bilo to zame pravo doživetje. Gavrila sem pogosto obiskala tudi na prodajnem mestu nasproti Kolodvorske restavracije, ki je danes ni več. V njej so mnogi »knapi« pustili velik del svoje plače, iz nje je vedno dišalo po praženi čebuli in golažu. Vonj, ki sem ga poznala tudi iz gostilne v Družmirju, kamor sva z očetom vedno zavila, ko je z vozom, ki ga je vlekla Šarga, vozila premog tamkajšnjim domačinom. Še danes se spomnim gasilskega doma in hiš v kmalu zatem potopljeni vasi, eni prvih, ki jo je pod vodo potegnilo izkopavanje lignita. Nekateri od tistih, ki so tam izgubili dom, so postali naši sosedi v malem naselju, kjer smo si zgradili novo hišo. Prvega doma, skritega pod novim Velenjskim jezerom, pa tudi nihče od njih ni nikoli pozabil.
Kolodvorska restavracija leta 1995 (Foto Damijan Kljajić/ Arhiv Muzeja Velenje)
Ja, že nekoč smo imeli v Velenju jezero. Danes mu rečemo Škalsko, ker jih je več. Takrat so mu mnogi rekli kar »Mali Bled«. Imel je celo svetilnik sredi jezera, do njega si lahko prišel le s čolnom. Moja starša sta redno hodila plesat v Restavracijo Jezero, za kopanje na urejenem kopališču ob jezeru pa ob službi in delu na kmetiji nikoli nista našla dovolj časa. S prijatelji smo tja hodili igrat mini golf, predstav v letnem kinu pa nikoli nisem doživela. Do takrat, ko sem lahko naokoli sama hodila tudi zvečer, ga je rudarjenje že tako načelo, da ni več deloval. Kot nikoli več v Velenju ni bilo tako velikih in zabavnih tombol, kot so bile tiste, ki so se odvijale ob tem jezeru. Dobitki so bili odlični, glavni je bil kar avto. V tistem času se je veliko dogajalo tudi na kotalkališču. Sploh meni, saj sem tam dvakrat na dan trenirala ta danes skoraj pozabljen šport. V novi center Velenja sem zahajala le, ko sem obiskala knjižnico. Bila je lepa, moderna. Kot tudi kulturni dom ob njej, pa Ljudska univerza, občinska hiša in Delavski klub ... A ko se ozrem v svojo preteklost, se spomnim predvsem starih delov mesta in doline, kjer so velike njive in travnike v času moje mladosti pozidali z novimi bloki in proizvodnimi halami Gorenja ali pa so jih vztrajno zalivala nova jezera.
Kotalkališče v 60. letih (Arhiv Muzeja Velenje)
→ Nazaj na stran projekta Bright Future.
Bloge gostujočih avtorjev projekta Bright Future vzporedno objavljamo tudi na ZRCalniku.