Knjiga prikazuje rabo podomačenih tujih zemljepisnih imen oziroma eksonimov v pomembnejših slovenskih atlasih sveta, Velikem splošnem leksikonu in najnovejšem Slovenskem pravopisu. Kartografska raba teh imen ima s Cigaletovim Atlantom (Matica Slovenska 1869–1877) skoraj stoletje in pol dolgo tradicijo. Zbrana imena so obdelana glede na njihovo regionalno pripadnost in pomenske tipe. Za imena v štirih najbolj reprezentativnih atlasih je bila izvedena tipologija glede na stopnjo in vrsto podomačevanja. Raba podomačenih tujih zemljepisnih imen v obdelanih virih je kritično osvetljena, tako da je z vidika imenoslovja mogoče razbrati njihovo dejansko vrednost in zanesljivost. V praksi je prepuščena boljšim ali slabšim poznavalcem. V zadnjem času se je precej poenotila, kar bi lahko olajšalo prizadevanja za njihovo standardizacijo.

Pokrajinska, vodna, reliefna, ledinska, upravna in krajevna zemljepisna imena so svojevrsten duhovni, kulturni, socialni, zgodovinski in politični pokazatelj. Iz njih je mogoče razbrati marsikatero potezo naravne, družbene in značajske preteklosti ter sedanjosti posameznega naseljenega in nenaseljenega območja na našem planetu. Jezikovna plat zemljevidov kaže stanje oziroma razvojno stopnjo določenega jezika ter pogled njihovih izdelovalcev in družbe na prostor in čas, v katerem nastajajo.

S Cigaletovim Atlantom (Matica Slovenska 1869–1877) je raba podomačenih tujih zemljepisnih imen v slovenskih atlasih sveta oprta na stoletje in pol dolgo tradicijo. Še vedno je v dokaj neenotna in nedosledna, v praksi prepuščena boljšim ali slabšim poznavalcem. Del podomačenih imen je uveljavljen in splošno uporabljan, del pa se je sčasoma spreminjal in ga posamezni redaktorji zemljepisnih imen uporabljajo različno ali sploh ne. Neenotna raba se z učbeniki prenaša tudi v šole, kar njihovi ustrezni rabi dolgoročno zagotovo ni v prid.

Delo temelji na vzpostavitvi podatkovnih baz podomačenih tujih zemljepisnih imen v šestnajstih slovenskih atlasih sveta, Velikem splošnem leksikonu (DZS 1997–1998) in slovarskem delu najnovejšega Slovenskega pravopisa (Založba ZRC 2001). Iz preučenih virov so zajeta prav vsa podomačena imena., skupaj 39.883.

Število podomačenih tujih zemljepisnih imen se v preučenih virih opazno razlikuje, kar je posledica različnih kriterijev podomačevanja, različnih meril oziroma različne podrobnosti zemljevidov, pestrosti prikazanih geografskih pojavov in topografskih objektov ter različne kakovosti izvedbe, saj so alonimske dvojnice obravnavane kot samostojna podomačena imena. Raba podomačenih tujih zemljepisnih imen je pogostejša v šolskih in splošnih atlasih z zemljevidi v manjših merilih, ki predstavljajo cel svet ali posamezne celine. V zadnjem času se je precej poenotila, kar bi lahko olajšalo prizadevanja za njihovo standardizacijo.

Dozdajšnje slovenjenje tujih zemljepisnih imen razkriva nekatere značilne razvojne faze, navezane na vpetost slovenskega ozemlja in našega jezika v določeno časovno in politično okolje. To so panslavizem, germanizacija, srbifikacija, italijanizacija, anglifikacija in po razpadu Sovjetske zveze rusifikacija.