Ohranitev vodnega življenja v podzemlju

Upravljanje z območji podzemne vode brez upoštevanja njenih bioloških vidikov vpliva na izgubljanje podzemne biotske raznovrstnosti in podzemnih vodnih ekosistemov. Razumevanje raznolikosti vodnega življenja pod zemeljskim površjem je nujen korak za vključevanje bioloških konceptov v načrt upravljanja s podzemno vodo ter za izdelavo novih kontrolnih orodij kot so biološki indikatorji ekosistemskega zdravja podzemne vode.
Glavni cilj projekta so bili:izdelati natančno in podrobno metodo za ugotavljanje regionalne biotske raznovrstnosti v podzemni vodi; identificirati potencialne kazalnike biodiverzitete v podzemni vodi; okrepiti zavest splošne in strokovne javnosti o potrebi po zaščiti biotske raznovrstnosti v podzemni vodi s poudarkom na ekonomski, socialni, in znanstveni vrednosti; ter razviti akcijski načrt za zaščito biotske raznovrstnosti v podzemni vodi na evropskem nivoju. 
Sodelavci na projektu iz Geografskega inštituta Antona Melika smo v izbranih šestih pokrajinah na skupno 24 porečjih, ki so si podobna tako po svojih naravnih danostih, kot tudi družbenih značilnostih, ugotavljali, kakšna je ranljivost biotske raznovrstnosti na območju podzemne vode ter kakšno je tveganje za izgubo podzemnih vodnih ekosistemov. Odločili smo se za metodo matrike, saj ta omogoča objektivno vrednotenje in primerjavo med okoli 1200 zajemnimi mesti v šestih pokrajinah s po štirimi porečji v kraškem in fluvialnem reliefu, ker se srečujemo s štirimi različnimi tipi zajemnih mest (kraške jame, kraški izviri, hiporeik in freatik). Izbrali smo kazalce, ki naj bi pokazali notranjo diferenciacijo znotraj precej homogenih območij. Nabor kazalcev je bil precej raznolik, podatki za nekatere so bili težje dosegljivi (npr. število ponorov), izjemoma pa smo se morali določenim kazalcem celo odpovedati (npr. debelina prsti), vendar le tistim, ki niso bistveno vplivali na sestavo matrike. Podatki so bili za različne kazalce različno kakovostni. Nekateri kazalci so bili podani v svojih absolutnih vrednostih (npr. oddaljenost najbližjega naselja v kilometrih), drugi v širokem spektru razredov (npr. pokrovnost tal), nekaj pa je bilo tudi takšnih, ki so bili razdeljeni samo v tri razrede (npr. intenzivnost dejavnosti).
Rezultati naravnih in družbenih dejavnikov kažejo na obratno sorazmerje. V bolj občutljivi težje obvladljivi kraški pokrajini so manjši pritiski človekovih dejavnosti. V človeku prijaznejši in naravno manj ranljivi fluvialni rečni pokrajini so človekovi pritiski večji, kljub temu, da gre pri izboru vzorčnih območij za zavestno čim manj preoblikovane pokrajine.
Glede na dobljene rezultate lahko sklenemo, da je ranljivost malo nadpovprečna, tveganje pa podpovprečno. Če združimo ti dve oceni, kar je na koncu zelo smiselno, ugotovimo zelo veliko enotnost. Gre za logično prepletanje naravnih značilnosti in človekovih dejavnosti. Običajno je namreč težje obvladljiva pokrajina tudi bolj ranljiva z manjšimi človekovimi pritiski in obratno, zato res ne preseneča tako velika podobnost končnih rezultatov. Skupna ocena pa je pri vseh tipih malo pod tri, torej podpovprečna.
Obravnavane pokrajine so bile torej pravilno izbrane, obenem pa se je potrdila pravilnost zgoraj predstavljene metode matrike po posameznih kazalcih s petimi razredi, saj so razlike tako majhne, da bi združevanje v tri razrede preveč poenotilo rezultate in zabrisalo že tako majhne razlike.