Mesto na vodi

Projekt Svetla prihodnost za črna mesta si prizadeva prepoznati prednosti, ki lahko postanejo gonilo novega razvoja za mala industrijska mesta. V preteklosti so takšnim mestom dodajali izrazito negativne pridevnike, kot so depresivna, nerazvita, neperspektivna. V okviru projekta Svetla prihodnost za črna mesta, katerega vodilni partner je Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa si bodo raziskovalci prizadevali zaznati družbene in morebitne institucionalne inovacije, ki bi lahko prispevale k izboljšanju kakovosti življenja in so posebej prikrojene potrebam malih industrijskih mest. V Sloveniji so kot primer takega mesta izbrali Velenje, v projekt pa so vključena še štiri druga iz Finske, Nizozemske, Romunije in Združenega kraljestva. Pod okriljem projekta Svetla prihodnost za črna mesta, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, začenjamo objavljati serijo blogov izpod peresa dveh prebivalcev (širšega območja) Velenja, Petra Rezmana in Bojane Špegel. Njuna razmišljanja vam bomo v naslednjih šestih mesecih ponudili v branje enkrat na mesec.

Zapisi v blogih izražajo stališča avtorja/ avtorice in ne nujno tudi stališč ustanov, ki sodelujejo pri projektu Svetla prihodnost za črna mesta.
 

*

Peter Rezman (1956) je pesnik, pisatelj in dramatik, ki v svojih delih obravnava predvsem tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Je avtor treh pesniških zbirk, za zbirko kratke proze Skok iz kože je leta 2009 prejel nagrado Fabula, napisal je tudi štiri romane, zadnji, Barbara in Krištof, je izšel leta 2016. V tokratnem zapisu zasnuje svoj prihodnji roman, ki se dogaja v Velenju leta 2050 in nekoliko diši po znanstveni fantastiki. Ali pa se je prihodnost že zgodila?


Peter Rezman, foto Aleksander Kavčnik

Mesto na vodi

 

Ker bi pri pridobivanju daljinskega plina iz lignita izločili tudi vse žveplo (kar pa se ni dogajalo pri pridobivanju elektrike), se ponuja sklep, da odločitev za proizvodnjo električne energije navsezadnje ni bila najboljša izbira načina za predelavo lignita.  

(Anton Seher, Zgodovina premogovnika Velenje I, 1995, stran 526)

 

Nagrada fabula (2009) za Skok iz kože je odprla pot objavi mojih pripovedi po navdihu iz premogovnika in rudarskega Velenja. Zato sem na široko odprl prozni register, in v petih letih pri dveh založbah izdal štiri »rudarske« romane. (Pristanek na kukavičje jajce, Zahod jame, Barbara in Krištof, Tekoči trak– našteti po vrsti, kot sem jih pisal.) Vsi so iz »mojega« časa. Čeprav sem nameraval končati ta opus, sem se zaradi dveh stvari odločil za še za eno pripoved z delovnim naslovom Mesto na vodi. Prvi motiv zanjo je knapovski štrajk 2014, ki ga nisem mogle vtkati v Tekoči traks tremi sličnimi situacijmi (štrajk 1973, upor v Gorenju 2009 in agonija Vegrada 2010). Drugi motiv izhaja iz zgostitve negativnih posledic za Velenje, ki so se in se še dogajajo kot odmev na investicijo v blok 6 TEŠ.

Večino pisateljskih raziskav za Mesto na vodi sem opravil s pomočjo štipendije iz knjižničnega nadomestila. Na razpis zanjo sem se prijavil s sledečim besedilom:

»Mesto na vodi bo zaokrožilo 'knapovski opus', ki ga je navdihnilo velenjsko rudarsko okolje. Načrtovani roman bo potegnil stoletni lok čez prejšnja dela, saj bo z enim krajem segal v čas 1950 – 1967,  z drugim pa v bodočnost do leta 2054. Takrat bi naj bilo konec klasičnega premogovništva v Velenju. Zaloge, ki jih je možno izkopati po obstoječi odkopni metodi, bodo izčrpane. V romanu bom izpostavil alternativo tej metodi, ki so jo vizionarsko snovali že 1950. leta, a se je sprevrgla v eno največjih zavoženih investicij v SFRJ. Zato bo začetek pripovedi vezan na Energo-kemični kombinat (EKK). Zanj je bila oprema že uvožena iz Češkoslovaške, a je ZIS SFRJ leta 1967 komaj začeto in nedokončano investicijo likvidiral.

Neuresničena vizija bo literarno obdelana in povezana z enim od možnih scenarijev razvoja po izčrpanju dosegljivih zalog premoga, t.j. podzemno uplinjanje premoga (PUP), kar je tehnološko podobno predelavi lignita v EKK. Po osemdesetih let se je namreč v svetu razvila tehnologija UCG ( underground coal gasification,  PUP). V Ameriki so razvili domnevno učinkovito in uporabno tehnologijo.

Predvideno raziskovanje za roman: študij arhiva EKK Velenje (Premogovnik Velenje, Muzej Velenje, Arhiv Celje) in pregled dostopnih strokovnih člankov o možnosti uporabe tehnologije UCG za predelavo lignita v Velenju.«

Po nekajmesečnem brskanju sem utrdil okvir pripovedi, to je uplinjanje lignita, saj je ideja v Velenju prisotna vse od konca petdesetih let prejšnjega stoletja (za avtorja ideje še vedno velja »oče« Velenja). To isto idejo raziskujejo sedanji rudarsko-energetski strokovnjaki iz velenjskega bazena.

Prva stran strokovnega članka v Journal of Energy Technology, (JET), ki je znanstvena in strokovna revija na področju energetike in energetskih tehnologij. Ustanovitelj revije je Univerza v Mariboru, Fakulteta za energetiko. Revija je namenjena domači in tuji znanstveni, tehnični in splošni javnosti.

Tako sem zasnoval okolje in časovni lok pripovedi (vsebine in likov za ta zapis ne bom razkrival.) Težišče pripovedi bo zgoščeno po letu 2020, zato bo roman dišal po znanstveni fantastiki. Dopuščam možnost, da bo Mesto na vodi »nadaljevanje« romana Zahod jame.

Izmišljene okoliščine (kronološko, a v romanu ne bodo zapisane v tem vrstnem redu) so:

Prolog
Navezava na epilog romana Zahod jame. Za naključni požar v  muzeju  se izkaže, da je šlo za testiranje PUP tehnologije.

2020
Premogovnik kljub običajnemu izkopavanju, z eno skupino v razvojnem oddelku snuje metodo PUP. Druga razvojna skupina (»jedrska«), raziskuje možnosti predelave termo-elektrarne iz premogovega kotla v kotel z jedrskim reaktorjem. Rumeno pogačo (U3O8) za pripravo goriva bi pridobili iz pepela premoga, pokurjenega v minulih desetletjih. Začetni tekmovalni odnos med skupinama sčasoma preraste v odkrito nasprotovanje.

2025
Serija hudih stebrnih udarovzmečka in zasuje oba aktivna delovišča premogovnika. Klasično odkopavanje ni več mogoče. Sledi odločitev za uvedbo dognane metode PUP. »Jedrska« skupina vseeno nadaljuje z raziskavami.

2030
Metoda PUP deluje brezhibno. Pokaže se bolj učinkovita kot prejšnja klasična metoda za proizvodno elektrike.

2033
V centralnem predelu rudarskega mesta zaznajo pojav plina iz PUP, saj del tega uhaja nekontrolirano. Ta del mesta je treba zato evakuirati. Vodstvo mesta in premogovnika iščeta nadomestno lokacijo za prestavilo centralnega dela. Prebivalci so vznemirjeni.  Nezadovoljstvo narašča.

2040
Urbanisti zasnujejo pontonsko platformo na ugrezninskem jezeru. Nanjo postavijo repliko centralnega dela mesta z vsemi dejavnostmi. Prvotni centralni del ogradijo. Neogroženi deli mesta dobijo status rezervata za manj pomembne prebivalce.

2045
»Jedrska« skupina v raziskovalnih vrtinah v pepelu, odloženem na dnu jezera, zazna povišanje temperature. Metoda PUP ogroža stabilnost krovne plasti med premogom in jezerskim dnom. Zagovorniki PUP dvomijo v podatke nasprotne skupine.

Prerez podzemne situacije za roman Mesto na vodi (osnova je prerez realnega stanja vzhodnega dela nahajališča lignita v Šaleški dolini). Rjavo spodaj – zemljina; črno - premog; sivo (šrafirano) – izkopan in ostanki neizkopanega premoga; rjavo nad premogom – krovna plast nad plastjo premoga; rumeno – odložen in/ali potopljen pepel (vsebnost urana v pepelu vel. lignita je 20 g urana na tono pepela; Poročilo, Institut Jožef Stefan Ljubljana, dr. P. Stegnar, september 1985); temno modro – jezero; svetlo modro – nebo.

2050
Krovna plast nad sežganim premogom prepusti vodo, ta vdre v prazne komore, jezero ponikne. Ponton z repliko centralnega dela se sesede na dno in pogrezne v stotine ton nekdaj tja odloženega pepela. Iz njega se vidi samo še terasa najvišje stolpnice.

Konec.

Načrt za znanstveno fantastiko ima žal šibkost, ki ni samo že pogreznjeni stolp.


Nekdanji izvažalni jašek Preloge, ponos in simbol izgradnje modernega Velenja. Obratoval je od leta 1954 do 1987. Perorisba: Marijan Vodišek, 1976.

Jašek Preloge danes. Pogreznjen v pepel TEŠ do zgornjega okna. Foto: Milan Marič.

Resničnost v Velenju tudi sicer prehiteva moj sinopsis, ne toliko v utopični ideji plavajočega hotela, kot v dejstvu, da je mesto ravnokar napovedalo novogradnje tik ob jezeru.

Računalniška simulacija umestitve prireditvenega odra arhitekta Roka Polesa ob obalo Velenjskega jezera. Montaža podobe: R. Poles, P. Rezman, G. Semečnik.

Zato kaže, da pripovedi ne bom mogel opredeliti za ZF, grozljivka me pa ne mika, kot tudi ne prerokovanje črne bodočnosti.