Elita iz lignita

Projekt Svetla prihodnost za črna mesta si prizadeva prepoznati prednosti, ki lahko postanejo gonilo novega razvoja za mala industrijska mesta.

V preteklosti so takšnim mestom dodajali izrazito negativne pridevnike, kot so depresivna, nerazvita, neperspektivna. V okviru projekta Svetla prihodnost za črna mesta, katerega vodilni partner je Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa si bodo raziskovalci prizadevali zaznati družbene in morebitne institucionalne inovacije, ki bi lahko prispevale k izboljšanju kakovosti življenja in so posebej prikrojene potrebam malih industrijskih mest. V Sloveniji so kot primer takega mesta izbrali Velenje, v projekt pa so vključena še štiri druga iz Finske, Nizozemske, Romunije in Združenega kraljestva. Pod okriljem projekta Svetla prihodnost za črna mesta, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, začenjamo objavljati serijo blogov izpod peresa dveh prebivalcev (širšega območja) Velenja, Petra Rezmana in Bojane Špegel. Njuna razmišljanja vam bomo v naslednjih šestih mesecih ponudili v branje enkrat na mesec. Zapisi v blogih izražajo stališča avtorja/ avtorice in ne nujno tudi stališč ustanov, ki sodelujejo pri projektu Svetla prihodnost za črna mesta.

*

Peter Rezman (1956) je pesnik, pisatelj in dramatik, ki v svojih delih obravnava predvsem tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Je avtor treh pesniških zbirk, za zbirko kratke proze Skok iz kože je leta 2009 prejel nagrado Fabula, napisal je tudi štiri romane, zadnji, Barbara in Krištof, je izšel leta 2016. V tokratnem zapisu se loteva velenjske intelektualne elite.
 





 

Elita iz lignita

 

Iz Šaleške doline v grobem prihajata dva produkta. Prvi je električna energija, drugi so gospodinjski aparati Gorenje in tukaj je tako velika povezava, da si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi energetika usahnila in bi ostala samo ena veja, gospodinjski aparati.  

Dr. Uroš Rotnik, direktor Termoelektrarn Šoštanj, Intervju za Radio Slovenija Prvi, 27. januar, 2010

Uvodni citat je iz epopeje oziroma tragedije – kakor za koga – o TEŠ 6. Njeni glavni liki so z njim grozili zunanjim sovražnikom in bodrili notranje dvomljivce. Vse kar tukaj jé, je iz rudnika, vključno s tovarno Gorenje gospodinjski aparati d.d. Navsezadnje imata obe družbi sedeža na Partizanski cesti v Velenju. Zapis je izraz vere v preprosto ideologijo našega mesta, ki ima samo eno slabo lastnost. Vezana je na zaloge v šaleški lignitni kadunji. Po trditvah rudarjev je lignita še za 50 let. Zato nihče ne zaznava znakov popuščanja vere, niti izginotja večine pridigarjev o TEŠ 6. Župan je ostal sam. Zoper ugotovitve parlamentarne preiskovalne komisije se je izgovoril, da je za gradnjo izvedel šele, ko se je skoraj zaletel v blok.

Razlog za popuščanje je bolehnost obeh produktov. Prvi produkt ima prirojeno napako. Energija ima visoko ceno za državo in prenizko za mesto.
 

Sploh, ker elektrarna ne izpolnjuje več svojih obljub. Velenje vseeno naprej veruje v lignit, a hkrati toži elektrarno za  vbogajme.

Drugi produkt, gospodinjski aparati, prihaja iz rok predragih delavk. Zato je za svojo pozitivno bilanco minulega leta Gorenje Švicarjem prodalo pogodbo za dobavo indonezijskega premoga Ljubljani. Že sama misel na nenavadno verigo: velenjski lignit – velenjski gospodinjski aparati – indonezijski premog, nas vodi iz toka tega zapisa, zato o njej tukaj ne bom več razpredal.

Kje v Velenju se skriva analitično in poglobljeno razmišljujoča elita intelektualcev, ki bi stopila v opozicijo ideologiji energije in gospodinjskih aparatov? Ideologiji, ki bo zgorela z zadnjo skurjeno tono lignita v elektrarni in bo ostalo - kaj? Panika?

Kako je mogoče in s čim peščica vzdržuje vero velenjsko ideologijo? Po pravici povedano – ne vem. V udobni pisateljski pozi samo opazujem. Zelo subjektivno, a kako naj drugače? Morda odgovora ni. Morda se skriva v pomanjkanju kritičnih, analitičnih, razmišljujočih, pišočih, raziskovalcev, ustvarjalcev, umetnikov? Domnevam, da je to pomanjkanje posledica bliskovite rasti mesta, v primerjavi s tisočletno »naravno« rastjo drugih mest. Za primer poglejmo knjižničarstvo, kot eno od mesto-tvornosti. V Ljubljani so na podlagi stoletne knjižnične tradicije pet let gradili NUK, kot jo poznamo od leta 1941 naprej. Plečnik jo je zasnoval še deset let prej. Jedro Velenje so pa rudarji zgradili iz nič v petih letih. Kdo bi v taki naglici mislil na knjižnico? Družboslovje ni moglo slediti rasti mesta ne institucionalno, še manj kadrovsko.

Fizično delo, spretnost, marljivost, neutrudljivost, udarništvo, samo to je štelo! Mesto je vodil trojček AFŽ.
 

»Rdeči kralj« Žgank, oče Gorenja Atelšek in zdravnik Fijavž. Izbrane strokovnjake so vpoklicali le v nuji. Urbaniste, arhitekte, gradbene in seveda rudarske inženirje. V mestu so pa ostali le, če so prej sprejeli gornja načela.

Leta 2005 se je v Velenju organizirala dobra dvajseterica najvplivnejših strokovnjakov srednje generacije. Združila jih je želja po boljšem splošnem razvoju. Ustanovili so svoj »Šaleški razvojni model, ŠARM«.
 

Izluščili so področja promet, zdravstvo, turizem, kultura, šolstvo, finance, gospodarstvo, javna uprava. Osem oseb se je javno posebej izpostavilo. Dva doktorja rudarstva, doktor in magister strojništva, doktor geologije, magister zdravnik, odvetnik in organizator dela. Dve ženski in šest moških. Med njimi ni bilo družboslovcev. Organizacija je kmalu zamrla. Večina zapisov o njihovem delu je nedosegljiva celo za Google.

Kulturi dom, knjižnica in muzej so se 1976. združili v Kulturni center Ivana Napotnik Velenje. Po desetletju je moral oditi njegov prvi ravnatelj, pravnik. Zamenjal ga je tridesetletni sociolog. Razburkanemu obdobju primerno je obljubil razmah družboslovnih in umetniških dejavnosti. Sočasno je začela izhajati knjižna zbirka Šaleški razgledi. (ŠR) Po osamosvojitvi se je v nasprotju s pričakovanji veliko kulturnih pobud razdrobilo v strankarski demokraciji. ŠR so dobili 1994. novega urednika in obljubo, da bo iz njih zrasla velenjska založba. Nato je zbirka mrknila. Nastala je založba Pozoj, a je župan ni preveč maral. Kmalu je shirala. Mrtvi tek založništva je trajal naslednjih 21 let.  
 

Po letu 2013 je mesto začelo točiti denar v ustanovo z bolj znanim imenom Lirikonfest. Mogoče se zdi sto tisočakov letno veliko, a gre za drobno, drobno drobtinico, 0,005 % v primerjavi z vrednostjo TEŠ 6. Nerodno je le, da letno iz tega ne pride več kot en dober knjižni naslov.

Lirikonu je sledila oživitev Šaleških razgledov pod streho knjižnice. Uredniki 15. številke so Silvo Grmovšek, dr. Jože Hudales in dr. Tone Ravnikar.
 

K sodelovanju so privabil skoraj dvajset strokovnjakov, ki niso iz pliocenskega ŠARMa. Sedem zgodovinarjev, trije z doktoratom in en z magisterijem, pet geologov, en z doktoratom, trije sociologi, dva pedagoga, arheolog, etnolog, jezikoslovec, filozof in za povrh še doktor rudarstva, so izdelali približno 30 avtorskih pol besedil. Seveda skladno z velenjsko razvojno metodo – udarniško.  Menda ja! Pisanje ni fizično delo.