Knjiga celovito obravnava zasebne vodnjake in vrtine na območju Ljubljane, zlasti z vidika varovanja okolja in še posebej podzemne vode. Podrobno so preučena vodovarstvena območja ob črpališčih pitne vode na Ljubljanskem polju, torej v Mestni občini Ljubljana, ter na vodovarstvenem območju vodarne Brest v sosednji občini Ig. Vodnjake smo raziskali tudi na vmesnem Ljubljanskem barju. Vodnjaki imajo lahko poleg temeljne funkcije oskrbovanja z vodo tudi estetski in simbolni pomen. Osredotočili smo se izključno na zasebne vodnjake in vrtine, ki niso registrirani in so zato nenadzorovani. S podrobnim terenskim delom smo jih evidentirali 1686, od tega smo jih 1294 natančno popisali. Čeprav gre za študijo v konkretni slovenski pokrajini, je knjiga namenjena tudi tistim, ki bi se radi seznanili z metodologijo inventarizacije tovrstnih objektov in jo poskušali prenesti v drugo pokrajino.

V preteklosti so bili vodnjaki namenjeni oskrbi z vodo Ljubljančanov in okoličanov, po zgraditvi javnega vodovodnega omrežja pa so izgubili prvotno vlogo in predstavljajo točke potencialnega onesnaženja podtalnice. Vrtine so sodobnejši pojav. So sicer manj izpostavljene onesnaževanju, vendar pa z njimi posamezniki nenadzorovano, največkrat povsem samovoljno uporabljajo vodo iz podtalnice, ki je zagotovo naravni vir najširšega pomena.

Razlikujemo tri vrste objektov: izkopane, izvrtane in zabite. Izkopani objekti so vodnjaki z večjimi premeri, ki so izdelani s kopanjem jaškov in morebitno obdelavo njihovega oboda; primerni so za individualno oskrbo z vodo iz manjših globin. Izvrtani objekti so vrtine manjšega premera, ki se z mehanskimi svedri izvrtajo v tla tako, da iz vrtin odstranijo izvrtani material s pomočjo svedrov. Primerni so za individualno oskrbo z vodo iz večjih globin. Zabiti objekti pa so luknje z manjšimi premeri, pri katerih so v tla zabite tanjše naluknjane cevi. Tudi ti so primerni za individualno oskrbo z vodo, vendar iz manjših globin.

Zaradi celovitega nadzora smo na obravnavanih območjih popisali vsa tovrstna vodna zajetja. S podrobnim terenskim delom smo evidentirali 1686 vodnih objektov, od tega smo jih 1294 natančno popisali, preostalih 392 zabitih vodnjakov pa je v vrtičkarskem naselju južno od Črnuč, na levem bregu Save. Od vseh objektov jih je bilo 48,9 % zabitih, 46,1 % izkopanih in 2,0 % izvrtanih.

Sedem desetin podrobno preučenih objektov je na vrtovih ali dvoriščih neposredno ob stanovanjskih hišah, več kot desetina jih je med vrtički, nekaj odstotkov pa jih je razmeščenih med obdelovalnimi zemljišči. V uporabi jih je približno tri petine. Medtem ko je bila nekdaj voda namenjena oskrbi človeka in živine ter pranju, se v novejšem času uporablja zlasti za zalivanje vrtnin in namakanje poljščin. Problematična je lega vodnjakov v bližini gnojišč in gnojnih jam. V posameznih primerih smo ugotovili neposredno onesnaževanje podtalnice prek izpustov oziroma iztokov odpadne vode v vodnjake.

Za obstoječe vodnjake in vrtine v uporabi bi bilo treba načrtno izvesti analizo kakovosti vode. Objekte s slabo kakovostjo vode bi bilo treba sanirati, opuščene objekte pa bi lahko bodisi zasuli ali jih obnovili skladno s sodobnimi spoznanji.

Publikacija je namenjena bralcem, ki se želijo seznaniti s problematiko zasebnih vodnjakov in vrtin. Čeprav gre za aplikativen prikaz v konkretni slovenski pokrajini, je knjiga namenjena tudi tistim, ki bi se radi seznanili z metodologijo inventarizacije tovrstnih objektov ter jo poskušali prenesti v drugo pokrajino, in nenazadnje tudi tistim, ki iščejo odgovore na vprašanja o posledicah tovrstnih človekovih posegov v okolje.