Knjiga opisuje morfometrične značilnosti površja Slovenije, ki jih je mogoče določiti z obdelavo digitalnega modela višin v geografskem informacijskem sistemu. Prikazuje morfometrične razlike med slovenskimi tipi pokrajine ter analizira razlike med stometrskim in petindvajsetmetrskim digitalnim modelom višin. Statistična analiza obeh digitalnih modelov višin Slovenije kaže, da so najmanjše razlike pri višinah, večje pri ekspozicijah in največje pri naklonih površja. Z digitalnim modelom višin lahko določamo oddaljenost, nagnjenost in ukrivljenost površja glede na vodoravno ali navpično ravnino v prostoru ter njihovo prostorsko spreminjanje, ki mu pravimo razgibanost površja. Določamo ga z lokalnimi in regionalnimi koeficienti. Prvi prikazujejo spremenljivost glede na povprečje sosednjih celic, drugi glede na povprečje vseh celic. Najbolj uporabni so regionalni višinski, naklonski in ekspozicijski koeficient razgibanosti površja.

Regionalni višinski koeficient razgibanosti površja je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom navpične oddaljenosti središčne celice in njenih sosed (mreža oziroma okno 11 krat 11) ter povprečno navpično oddaljenostjo vseh celic. Prikazuje prostorsko spreminjanje višine površja okrog vsake celice glede na povprečje vseh 32.436.672 celic petindvajsetmetrskega digitalnega modela višin Slovenije. Največje višinske koeficiente imajo alpska gorovja, sledijo alpska hribovja, dinarske planote in sredozemska gričevja, najmanjše pa panonske ravnine, sledijo alpske ravnine, dinarska podolja in ravniki ter sredozemske planote.

Regionalni naklonski koeficient razgibanosti površja je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom navpične nagnjenosti središčne celice in njenih sosed ter povprečno navpično nagnjenostjo vseh celic. Prikazuje prostorsko spreminjanje naklona površja okrog vsake celice glede na povprečje Slovenije. Največje naklonske koeficiente imajo alpska gorovja, sledijo alpska hribovja, dinarske planote in sredozemska gričevja, najmanjše pa panonske ravnine, sledijo alpske ravnine, dinarska podolja in ravniki ter sredozemske planote.

Regionalni ekspozicijski koeficient razgibanosti površja je s 100 pomnoženo razmerje med standardnim odklonom vodoravne nagnjenosti središčne celice in njenih sosed ter povprečno vodoravno nagnjenostjo površja Slovenije. Prikazuje prostorsko spreminjanje ekspozicije površja okrog vsake celice glede na povprečje Slovenije. Največje ekspozicijske koeficiente imajo panonske ravnine, sledijo dinarska podolja, alpske ravnine in panonska gričevja, najmanjše pa alpska gorovja, sledijo dinarske planote, alpska hribovja in sredozemske planote.

Regionalni skupni koeficient razgibanosti površja je geometrična sredina regionalnega naklonskega in regionalnega ekspozicijskega koeficienta razgibanosti površja. Koeficient prikazuje vodoravno in navpično razgibanost površja okrog vsake celice hkrati. Največje skupne koeficiente imajo alpska hribovja, sledijo alpska gorovja, dinarske planote in sredozemska gričevja, najmanjše pa panonske ravnine, sledijo alpske ravnine, dinarska podolja in ravniki ter sredozemske planote.