Svetlo mesto Velenje

Projekt Svetla prihodnost za črna mesta si prizadeva prepoznati prednosti, ki lahko postanejo gonilo novega razvoja za mala industrijska mesta. V preteklosti so takšnim mestom dodajali izrazito negativne pridevnike, kot so depresivna, nerazvita, neperspektivna. V okviru projekta Svetla prihodnost za črna mesta, katerega vodilni partner je Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, pa si bodo raziskovalci prizadevali zaznati družbene in morebitne institucionalne inovacije, ki bi lahko prispevale k izboljšanju kakovosti življenja in so posebej prikrojene potrebam malih industrijskih mest. V Sloveniji so kot primer takega mesta izbrali Velenje, v projekt pa so vključena še štiri druga iz Finske, Nizozemske, Romunije in Združenega kraljestva. Pod okriljem projekta Svetla prihodnost za črna mesta, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, začenjamo objavljati serijo blogov izpod peresa dveh prebivalcev (širšega območja) Velenja, Petra Rezmana in Bojane Špegel. Njuna razmišljanja vam bomo v naslednjih šestih mesecih ponudili v branje enkrat na mesec.
Peter Rezman (1965) je pesnik, pisatelj in dramatik, ki v svojih delih obravnava predvsem tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Je avtor treh pesniških zbirk, za zbirko kratke proze Skok iz kože je leta 2008 prejel nagrado Fabula, napisal je tudi štiri romane, zadnji, Barbara in Krištof, je izšel leta 2016. V tokratnem zapisu orisuje zasnovo urbanistične ureditve Velenja, »mesta v parku«, in tega, v kar se je razvila ...

SVETLO MESTO VELENJE
"Danes nekako vsi vedo za arhitekta Trenza in njegovo moderno zasnovo Velenja. Vsi znajo razložiti, da je njihovo mesto "mesto v parku", a mislim, da še danes večina meščanov ne razume čisto, za kaj pravzaprav gre."
arhitektov bilten, št. 137-138, november 1997, Nande Korpnik v Velenju (P. Rezman, M. Demšar)

V prvi polovici devetdesetih me je naplavilo v izvršni svet občine Velenje. Odgovoren sem bil za urejanje prostora in varovanje okolja. Med prvimi nalogami sem kot »zeleni minister« botroval poseku velikih dreves na Cankarjevi sredi mesta. Priznam, da sem takrat precej ždel v pisarni, saj je vsepovsod prežala zelena straža Šaleškega ekološkega društva in še vedno hranim videozapis klišejske latovščine, s katero sem na lokalni televiziji zagovarjal posek. Obup, kaj vse človek zagreši »na oblasti«. A gremo po vrsti.
Povojna izgradnja borne rudarske kolonije se je s prihodom ambicioznega direktorja rudnika ustavila okoli leta 1950. V Velenje je prišel z ukazom povečati proizvodnjo. Takoj je uvidel, da bo moral imeti na voljo več knapovskih rok. Privabiti jih je hotel z boljšimi stanovanji, ne s »provizoriji« in »konjušnico«. Zato je namesto krompirja na močvirna zemljišča ob Paki posadil stanovanjske bloke. Nasaditev je dobro vzkalila. Zraslo je moderno novo Velenje. Mesto moderne. Čudno lepo je bilo, še lepše kakor cerkve. Starovelenjčani so kar zijali. Še Tito je čudež socializma postavljal za vzgled po vsem svetu, da o skupnem obisku Velenja z Nikito Hruščovim sploh ne govorimo!
Urbanistična harmonija je bil krompir v prispodobi, saj je direktorju v pravem trenutku pot prekrižal arhitekt Janez Trenz. Mesto je zastavil kot živ organizem s telesom, srcem, pljuči, žilami. Zunanji in notranji krogotok, med njima razdelitev na funkcijske dele mesta. Načrt so z risalne deske položili direktno na njive. Ob redki sreči za urbanista je šlo v prid hitri izgradnji lastništvo zemljišč. Bila so vsa »naša« in jih ni bilo treba kupovati.
Intenzivna rast mesta po Trenzovem načrtu je trajala do krize v premogovništvu. Ta je spodnesla stol direktorju rudnika, ki ga je potem naplavilo v pisarno župana. Ne stol. Direktorja. Z njim so se ugnezdili nasledniki Trenza. Postopno so vsak s svojim projektom razgrajevali njegov urbanistični koncept. Nastali so arhitektonski spomeniki, kot sta  »ljubljanskanama« in »standard«. Za najboljše parcele so tekmovali s pravimi spomeniki http://www.velenje.si/za-obiskovalce/naravna-in-kulturna-dediscina/10874, od pritlikavega rudarja do gigantskega Tita. Tako so te bronene sohe zasedle in obvarovale parcele, na katerih so arhitekti sanjali svoje podpise.
Po knapovskem štrajku leta 1972 so rudarjem zvišali plače. Zato so uvedli obvezni prostovoljni samoprispevek. Občina se je valjala v denarju in le vprašanje časa je bilo, kje se bo ponovno načelo »mesto v parku«. Infarkt je usekal v notranji krogotok. Prekinila se je žila od Doma kulture, mimo zdravstvenega doma in povezava z zunanjim ringom. Pretok je obtičal v coni za pešce. Vanjo se je potem samodejno vrasla struktura slepih črev.
V osemdesetih so natehtali največje letne tonaže izkopanega in skurjenega premoga v Velenjski kotlini. A cena je bila prevelika. Smrekovi gozdovi proti Koroški in Zgornji Savinjski dolini so se začele sušiti. Življenjski nagon hribovskih kmetov ni klonil pred strahom. Napetost se je sprostila na ekološkem shodu novembra 1987. Čez deset tisoč ljudi je protestiralo pred občino. Obisk protestnikov na Titovem trgu v Titovem Velenju je terjal čisto okolje in hkrati prebudil Velenjčane. Mimo dežnika je pricurljalo ekološko gibanje, zakamuflirano v kulturna društva. Foto klub Zrno, Kino 16, S/tiskarna. Vse te »alternativne« skupine so zadišale politično. V tem gibanju sta kot meteor v mesto treščila »mlada« arhitekta Nande Korpnik in Edi Vučina. Predvsem brezkompromisni in samozavestni Korpnik je starejšim kolegom napel učno uro o modernem Velenju. Stroka se je potuhnila, Korpnik je poljudno razkril meščanom njihov največji zaklad. Velenje Janeza Trenza! Postalo je več kot očitno, kdo najbolj ogroža platformo mesta.
Zeleni, zrasli iz ekološkega shoda, s(m)o ponudili Korpniku roko. Na volitve smo šli s predlogom vrnitve mesta na prvotne temelje. Po uspehu smo nepričakovano sklenili pakt z večno velenjsko politiko. Predsednik izvršnega sveta je bil iz rudnika, zeleni smo prevzeli odgovornost za prostor in okolje. Formalno. Realno smo imeli zgolj srečo, da so bili drugi brez svojih načrtov, praznih rok, praznih glav in brez vizije. Preden so dojeli, kaj se dogaja, je Korpnik uspešno ubranil teorijo Janeza Trenza. Zrisal je dva velika objekta. »A-fining« in »upravna enota« sta se dobesedno zlila v okolje Titovega trga. Izvršni svet je pa vneto začel prenovo Cankarjeve ulice po načrtih Edija Vučine. Padla so drevesa v centru ...
Tri leta so hitro minila. Zeleni s(m)o na volitvah leta 1995 izhlapeli. Predsednik izvršnega sveta je gladko pobral večino velenjskih glasov. Postal je prvi župan mestne občine Velenje. Vse drugo v naslednjih petih mandatih je zgodovina, vključno s šestim blokom TEŠ.
Notranji ring centra Velenja je za vedno prekinjen, v senci ostalih dreves se je mesto tiho lastninilo. Že leta 1991 je rudnik prodal »velenjsko udarniško delo«. »Sodobna«, »velma«, »Nežka«, »market«, »zibka«, »staranama« so za prgišče, takrat še dinarjev, padle iz knapovskih v trgovske, Erine roke. Era se je nato vrgla v naročje Mercatorju, ta Agrokoru, zdaj pa  – kako že? Rusi prihajajo ... Tokrat brez Hruščova.

Peter Rezman

GALERIJA FOTOGRAFIJ