Ledenik pod Skuto

Ledenik pod Skuto

Temeljni podatki o ledeniku
Ime: Ledenik pod Skuto;
Občina: Jezersko;
Karta v merilu 1: 50.000: Atlas Slovenije (4. izdaja, 2005): list 80, kvadrant B 1;
Karta v merilu 1:25.000: državna topografska - list Kamniška Bistrica, planinska - Grintovci;
Karta v merilu 1:10.000: Jezersko - 8
Gauss-Krügerjeve koordinate izbranih obodnih točk:
                x1= 5466.450                         y1= 5135.860,
                x2= 5466.530                         y2= 5135.900,
                x3= 5466.600                         y3= 5135.820,
                x4= 5466.570                         y4= 5135.710,
                x5= 5466.490                         y5= 5135.740.

Nadmorska višina: od 2020 do 2120 m;
Povprečni naklon: 30–35 stopinj (največji: >40 stopinj);
Debelina ledenika: najmanjša 4,5, največja 11,7 in povprečna 7 m (2006);
Redne meritve: 1948–;

Ledenik leži v Kamniško-Savinjskih Alpah, natančneje nad strmim zatrepom doline Ravenska kočna jugovzhodno od naselja Zgornje Jezersko. S treh strani z ostenjem obdano krnico nad Ledinami, v kateri se skriva, zaključuje greben med Kranjsko Rinko (2453 m) in Skuto (2532 m). Skupaj s Triglavskim ledenikom sodi med najbolj jugovzhodno ležeče ledenike v Alpah. Zaradi lege na sorazmerno nizki nadmorski višini je še posebej občutljiv na podnebne spremembe. Zaradi bližine je bil že od nekdaj predmet zanimanja tudi med obiskovalci gora, še posebej geografi, saj gre za pomemben objekt naše hidrološko-geomorfološke naravne dediščine.

Obstoj ledenika pod Skuto omogočata izrazito senčna lega in velika nadmorska višina. Takole ga je moč videti z Zgornjega Jezerskega.

Prve uradne meritve na ledeniku,  v okviru takratnega Inštituta za geografijo SAZU, so opravili leta 1948, neuradne pa že dve leti prej. Raziskovanje ledenika pod Skuto (in Triglavskega ledenika) je najstarejši znanstveno raziskovalni projekt Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Hkrati pa gre verjetno tudi za enega najdlje trajajočih znanstvenoraziskovalnih projektov v Sloveniji. Dosedanje raziskave so bile uvrščene v program raziskovanja nacionalne naravne in kulturne dediščine. V zadnjem času pa zbuja zanimanje predvsem kot eden od neposrednih kazalcev globalnih podnebnih sprememb.

Krnica, v kateri leži ledenik,  je odprta le proti severovzhodu, zato  je večji del leta v senci. Napajajo ga predvsem snežne padavine in snežni plazovi, ki se obletijo iz okoliških ostenij. Ledenik je v glavnem prekrit s snegom, proti koncu poletja pa je njegova površina delno ali v celoti razgaljena. Takrat so vidni na njem  tudi nekateri ledeniški pojavi (krajne poči, luknje, firn in led, vrata, plastnice,...). V toplejši polovici leta oblikuje na njegovi površini odtekajoča voda značilne žlebiče. Kadar odteka podledeniško, nastanejo na mestih, kjer priteče spet na površje značilne ledeniške plastnice. Na ledenik neprestano padajo manjši ali večji kamninski delci, še posebej iz pretrtega rdečkastega ostenja jugozahodno nad zgornjim robom ledenika. Raznovrstno kamninsko gradivo (krušenje, odlomi, podori) ščiti pod njim ležeče plasti ledu pred sončnim sevanjem. Pogosto je povezan s snežiščem tik pod njim, spomladi in včasih tudi še v zgodnjem poletju, pa tudi z nižje ležečimi položnejšimi snežišči. Zato so bila ta snežišča nekaj časa priljubljen smučarski poligon. 

Ledeniške razpoke na površiniledenika leta 1913 (Foto: Josip Kunaver).

Ledenik pod Skuto, katerega površina (Preglednica 1) je bila leta 1950, torej kmalu po začetku meritev 2,8 ha, je meril leta 1997 1,5 ha, ob zadnji geodetski izmeri leta 2003 pa le še 0,7 ha. Vseeno je s tem že tedaj prevzel površinski primat Triglavskemu ledeniku (0,69 ha). Na podlagi zadnjih meritev razdalj do izbranih standardnih točk (Preglednica 2)  v letu 2006 z laserskim razdaljinomerom ocenjujemo, da se je ledenik od zadnje geodetske izmere nekoliko povečal. Še bolj kot površina se spreminja debelina ledenika. Ocenjujemo, da se ta na različnih delih ledenika znižuje letno v povprečju 1–1,5 metra. Ob začetku meritev pred 60 leti je bila ledeniška površina več deset metrov nad današnjo. Povprečna skupna debelina ledenika, natančneje ledeniškega firna in ledu, je 5–9 m (srednja 7, največja 11, 7 m), povprečna debelina ledeniškega ledu pa je 5–7 (srednja 6, največja 9,8 m).
Stanje in obseg ledenika ter ledeniški in obledeniški pojavi so zelo odvisni od vsakoletnih vremenskih oziroma podnebnih razmer v »snežni« in »kopni« polovici leta oziroma v redilni in talilni dobi. Povečanje površine in debeline sta prav posledica firna, saj je za nastanek pravega ledeniškega ledu potrebnih več let. V povprečju mora pasti približno 6–8 metrov snega, da nastane iz njega v 3–5 letih meter debela plast ledeniškega firna, iz katerega nastane kasneje ledeniški led (natančneje poteka preobrazba snega iz srenca, prek firnovega v ledeniški led).

Preglednica 1: Površina ledenika pod Skuto (Vir: arhiv GIAM ZRC SAZU). 

Hitro upadanje v 80-ih  in še posebej od sredine 90-ih let 20. stoletja se je na začetku tretjega tisočletja nekoliko upočasnilo. Zadnje meritve in meteorološki kazalci pa kažejo, da je upočasnitev nazadovanja površine in debeline ledenika očitno le prehodnega značaja. V zadnjih letih se namreč njegovo krčenje in tanjšanje,  z vmesnimi kratkotrajnimi prekinitvami, spet nadaljujeta z nezmanjšano močjo. Občasno je ledenik na nekaterih delih že povsem razkosan, kar omogoča njegovo še hitrejše tanjšanje in krčenje.

Fotografsko stojišče pri macesnu - stanje ledenika leta 1982, 1995 in 2006.

Ledeniki v Alpah in drugod po svetu kot tudi »večni« led okrog obeh polov se v zadnjem desetletju in pol zelo krčijo, s podobnimi procesi pa smo se srečali tudi v geološki zgodovini Zemlje, kjer poznamo toplejša in hladnejša obdobja. Procesi na ledeniku in ob njem ter posledično stanje ledenika so sestavni del normalnega naravnega dogajanja v daljšem časovnem obdobju. To dogajanje se je začelo pred nekaj stoletji, ko je ledenik nastal, se nadaljevalo skozi več stoletij, ko sta njegova površina in debelina stalno kolebali, da bi se predvidoma končalo v naslednjem desetletju, ko bo ledeniška zaplata pod Skuto najverjetneje izginila.

Preglednica 2: Razdalje do izbranih markacij na obodu ledenika pod Skuto med letoma 1994–2006 (Vir: arhiv GIAM ZRC SAZU).   

 Legenda (vse razdalje so v m):
-              ni podatka
-5            pod markacijo (upadanje)
+5           nad markacijo (naraščanje)
x             markacija ni vidna (pokrita z ledom/srenom/snegom/gruščem)
±1,0x       natančna ocena razdalje prek navezave na druge markacije
~             markacija ni bila primerna za izvajanje meritev
^*              ocenja razdalje (točka je nedostopna)
^#             led je skrit pod gruščem (ne da se natančno ugotoviti obseg/rob ledu)
^op           močnejšekolebanjeje povezano z vsakokratnim proženjem snežnih plazov na tem delu ledenika

Geodetska izmera površine leta 1997 in merjenje debeline ledenika leta 2006.

Skica ledenika iz prvega poročila o rednih meritvah za obdobje 1946--1954(Glej Objave, Meze 1955).

Terenska skica iz leta 2006.

Pogled z najvišjega dela ledenika proti Ravenski kočni.
 

Informacije in stiki
Miha PAVŠEK
Geografski inštitut AM ZRC SAZU
Novi trg 2, Ljubljana
Tel.: 01 / 470 63 61
Fax: 01 / 425 77 93
E-pošta: miha.pavsek@zrc-sazu.si