Naslov:
Gnojišča na Ljubljanskem polju
Avtorja:
Leto:
Zbirka:
Področje/-a:
Jezik(i):
Opis

Knjiga obravnava gnojišča in gnojnične jame kot potencialne točkovne vire onesnaževanja na Ljubljanskem polju, zaradi prepletanja številnih dejavnosti tudi sicer izpostavljenega hudim okoljskim obremenitvam. Posebno ogrožene so tamkajšnje bogate zaloge podtalnice, ki predstavljajo naravni vir regionalnega pomena. Raziskava je bila izvedena leta 2002 na celotnem vodovarstvenem območju Ljubljanskega polja s površino nekaj več kot 56 km2. Na anketiranih kmetijah je bilo skupaj registriranih 307 gnojnih objektov, od tega 151 gnojišč in 156 gnojničnih jam. Večina preučenih gnojnih objektov je bilo primerno urejenih. Večje zgostitve problematičnih gnojišč in gnojničnih jam smo zaznali v drugem varstvenem pasu črpališča Hrastje. Devet povsem neurejenih gnojišč ni imelo niti betoniranega dna niti oboda, tako da je gnojnica pronicala neposredno v prst in naprej v podtalnico.

Živimo v času, za katerega je značilno naglo posodabljanje vseh por človekovega življenja. Napredek je očiten tako v tehnologiji, komunikacijah, informatiki kot v kakovosti življenja povprečnega človeka. Takšen razvoj pa zaradi pretiranega izkoriščanja naravnih virov zahteva visoko ceno, ki se povratno odraža tudi v bistveno poslabšani kakovosti življenjskega okolja. To je lahko celo tako močno prizadeto, da je ogroženo zdravje ljudi, ena od ključnih vrednot sodobnega človeka.

Eno od najbolj izrazitih sodobnih nasprotij je na relaciji intenzifikacija kmetijstva–varovanje vodnih virov. Bolj ko se posodablja kmetijstvo in z obilno uporabo organskih in mineralnih gnojil ter z izdatnejšo uporabo fitofarmacevtskih sredstev pospešuje rast pridelkov in povečuje stopnja zaščite kulturnih rastlin, bolj je prizadeta kakovost za pitje primernih vodnih zalog. Kakovostna pitna voda, ki se kopiči v primerno čistem vodonosniku, postaja pravo razkošje, ki si ga lahko privošči le manjši del ljudi na našem planetu. Ljubljanska pitna voda velja za eno od bolj kakovostnih v svetovnih prestolnicah in drugih podobno velikih mestih.

K obremenjevanju podtalnice s kopičenjem in hranjenjem iztrebkov domačih živali v neurejenih oziroma premajhnih objektih ali celo neposredno na nezaščitenem poroznem površju ter s prekomernim gnojenjem zaradi prevelikih obtežb kmetijskih zemljišč z živino, izdatno prispeva živinoreja. Omeniti velja tudi neustrezno gnojenje kmetijskih zemljišč v času, ko lahko škodljive snovi hitro prodrejo v podtalnico, saj je samočistilna sposobnost vodonosnika zaradi počivanja rastlinstva v hladnem delu leta bistveno zmanjšana.

Raziskavo smo izvedli leta 2002 na celotnem vodovarstvenem območju Ljubljanskega polja s površino nekaj več kot 56 km2. Na večini tamkajšnjih kmetij se ukvarjajo s tradicionalno živinorejo, pri čemer te krmo za živino dobijo s košnjo travnikov, manj s pašo, v precejšnji meri pa z gojenjem krmnih rastlin na njivah. Značilna je prevlada govedoreje, precej manjša je vloga prašičereje in konjereje, ki pa v zadnjih letih hitro pridobiva pomen.

Med evidentiranimi in popisanimi 155 hlevi jih je bilo kar 134 ali 86,5 % opremljenih z ločenim zbiranjem gnoja z nastiljem in gnojnice. Med njimi jih je bila skoraj polovica v drugem varstvenem pasu virov pitne vode. Sodobnejši način kmetovanja spremlja zbiranje živinskih gnojil z gnojevko, ki se pojavlja na 21 kmetijah.

Na anketiranih kmetijah je bilo skupaj registriranih 307 gnojnih objektov, od tega 151 gnojišč in 156 gnojničnih jam. Prevladuje tradicionalni način skladiščenja živinskih gnojil z gnojišči nad gnojnimi jamami. Kar 110 gnojišč je bilo urejenih, 18 jih je bilo delno urejenih, 23 pa neurejenih. Posebne pozornosti vrednih je 9 najbolj neurejenih gnojišč, ki niso imela niti betoniranega dna niti oboda, tako da je gnojnica pronicala neposredno v prst in naprej v podtalnico.

Rezultati popisa (torej izjav popisanih kmetov) o urejenosti gnojničnih jam so pokazali, da naj bi bilo več kot tri četrtine objektov urejenih. Dejansko je stanje slabše, kar z vidika varovanja kakovosti podtalnice ni ugodno. Med vsemi gnojnimi objekti jih imata dve tretjini primerno kapaciteto. Gnojni objekti so le izjemoma pokriti, tako da so ob precejšnji količini padavin premajhne kapacitete še manj ustrezne.

Kazalo vsebine

1 Uvod

1.1 Namen in cilji

1.2 Izbor preučevanega območja in njegove glavne značilnosti

1.3 Značilnosti podtalnice na vodovarstvenem območju Ljubljanskega polja

1.4 Kmetijstvo in mesto

2 Zakonska regulativa

3 Metode dela

3.1 Pregled temeljnih izrazov

4 Značilnosti kmetijske pridelave na kmetijah vodovarstvenega območja

4.1 Socialne in socialnoekonomske značilnosti

4.2 Posestne razmere

4.3 Temeljna obeležja kmetijske rabe tal

4.4 Usmerjenost kmetijske pridelave

4.5 Opremljenost s kmetijsko mehanizacijo

4.6 Tržnost pridelave in dopolnilne dejavnosti

4.7 Načrti v zvezi s kmetovanjem in problematika nasledstva

4.8 Okoljska problematika in perspektive ekološkega kmetovanja

4.9 Glavne značilnosti živinoreje

4.10 Gnojilna in škropilna praksa

5 Problematika popisanih gnojnih objektov na kmetijah vodovarstvenega območja

5.1 Urejenost

5.2 Primernost kapacitete

6 Sklep

7 Seznam virov in literature

8 Seznam slik

Založnik

Založba ZRC

ISBN

978-961-254-071-5

Specifikacija

mehka vezava • 14 × 20,5 cm • 119 strani

E-objave

(3 MB)
Biblos (pdf)
ISBN 978-961-254-540-6